Barcelona street photographed by Christopher Anderson using the Canon EOS M5

Domov

Samouki fotoreporter Christopher Anderson je bil rojen v Kanadi, odrasel je v zahodnem Teksasu, večino odraslega življenja pa je preživel v New Yorku. Je član prestižne organizacije Magnum Photos, poleg tega pa je bil do nedavnega prvi stalni fotograf revije New York Magazine. Z družino trenutno živi v Barceloni. Ujeli smo ga med raziskovanjem novega okolja, da bi izvedeli več o njegovem konceptu doma, pristopu do ulične fotografije in o tem, kaj je zanj dober fotoaparat.

Potovanje domov

Ulica v Barceloni, ki jo je Christopher Anderson fotografiral s fotoaparatom Canon EOS M5Za Chrisa je najpomembnejši vidik doma povezanost – z družino, zvoki in ritmom ulic ter ljudmi, ki živijo blizu njega. Odpravil se je na ambiciozno potovanje, da bi odkril, kje dom v resnici je.

"Dom, kjer sem odrasel, sem zapustil zelo hitro in živel na mnogih različnih krajih – po vsem svetu sem iskal drugačno. Gnala sta me radovednost in želja po dogodivščinah, če pa pogledam nazaj, pa mi je to tudi pomagalo odkriti, kaj mi pomeni dom."

"Preden sem dobil družino, sem bil skoraj vedno na poti, življenje sem živel v neprestanem gibanju, dom pa je bil tam, kjer sem se tisto jutro zbudil. Pravzaprav sem bil brezdomec, saj nisem imel občutka pripadnosti, čeprav sem nekje plačeval najemnino. Vendar pa je bil za tem stalnim gibanjem občutek iskanja kraja, kamor spadam, občutek iskanja doma."

"Po rojstvu sina in izdaji knjige SIN, ki sem jo ustvaril o njem, sem si prvič zares ogledal svojo bližnjo okolico. Šele takrat sem se zavedel, da je dom bolj intimni prostor, ki ga delim z ljubljenimi osebami, kot pa kraj, mesto ali določena hiša."

"Vsa potovanja in fotografije do tega trenutka so me pripravila na ustvarjanje teh slik mojega sina. Dale so mi nekaj, kar sem vedno iskal na fotografijah – resnično povezavo z vsesplošno izkušnjo, ki pa je bila tudi izključno moja."

"Od izdaje knjige SIN čutim, da je veliko mojega dela nadaljnje raziskovanje zamisli doma – krožno potovanje od srca družine navzven. Barcelona je novo poglavje v tem osebnem potovanju. Še vedno fotografiram dom – to je samo nov kraj, kjer to počnem."

Čustveno povezovanje

Chris opisuje fotografiranje kot "sredstvo, ki deluje kot vmesnik do stvari, s katero se povezujem" in kot "izgovor za povezovanje in odkrivanje več o sebi". Priznava pa, da v novem domu traja nekaj časa, da se približa čustveni povezavi ali značilnosti, ki jo išče – tisti dragoceni element, ki te zgrabi in te ne izpusti.

"Ko gledam slike, ki sem jih posnel na kraju, ki ga ne poznam, opazim element odkrivanja. Vse je videti odlično, saj je prisoten občutek svežine in eksotičnih novosti. Ko uspem videti mimo tega in najdem nekaj bogatejšega ter globljega, takrat slike zares zasijejo."

Sonce in sence v Barceloni, posnete z brezzrcalnim fotoaparatom EOS M5

"Ko sem na primer začel zajemati slike za projekt, ki se je razvil v mojo knjigo SIN, jih nisem zaznaval v profesionalnem kontekstu – bil sem preprosto oče, ki je fotografiral svojo družino. Presenečen sem bil, kako naravne so bile te fotografije. Ugotovil sem, da sem ravno to vedno iskal na fotografijah. Nisem poskušal ustvariti lepe slike – opazoval sem nekaj, s čimer sem bil povezan. Enako velja za vse moje motive. Bolje, kot nekaj razumem, bolj naravne so slike in bolj resnična so čustva na sliki."

"Zaradi tega med urejanjem slik ne iščem popolne svetlobe, kompozicije ali osvetlitve. Iščem sliko, pri kateri se ustavim in se me zares dotakne. V meni mora vzbuditi čustva. To je edini način, da bo zanimiva tudi za druge – če tudi pri njih vzbudi podobna čustva."

Christopher Anderson fotografira žensko srednjih let v rožnati obleki s fotoaparatom EOS M5

"Na koncu so vse zvijače s kombinacijami svetlobe, barv in drugih elementov samo dodatki. Zaradi njih se oseba ne poveže s fotografijo, pač pa so samo površinski. Upam, da je pravo srce slike nekaj, s čimer se lahko povežemo vsi. Včasih je to nekaj, česar ni mogoče razložiti, ubesediti ali pokazati, vendar je na sliki. To je čarovnija, zaradi katere slika izstopa. Kdor koli lahko ustvari lepo sliko, vendar to zame ni dovolj. Želim, da slike ustvarijo globljo povezavo."

"Na različne načine sem fotografiral že vse od vojnih prizorov do portretov in vse vmes. Želim verjeti, da vse moje izdelke povezuje ena stvar in to je občutek čustvene povezave."

Ulična poezija

Chris je razložil, da je njegov cilj pri povezovanju z neznanimi ljudmi in kraji Barcelone ujeti nekaj, kar opisuje kot čutnost in poezijo ulic:

 Odsevi na mokrem pločniku, fotografirani s Canonovim brezzrcalnim fotoaparatom EOS M5

"Čudovita stvar pri ulični fotografiji je, da dobiš dovoljenje za opazovanje in povezovanje. Sam postopek je tudi veda – podobno kot igranje glasbenega inštrumenta – ki uporablja določeno valovno dolžino izvajanega opazovanja. Podobno je iskanju radijske postaje: najprej slišiš samo šum, nato pa ujameš zvok glasbe in začutiš ritem kraja, kjer si. Opišem jo lahko edino kot čutni užitek."

"Zunaj na ulicah je čarobni prah, ki se posuje po sliki – ta morda zaživi zaradi svetlobe ali kompozicije. Še posebej svetloba ima moč, da spremeni prizor in mu doda sijaj, ki je globlji od barv, dogajanja ali razporeditve kraja. Pogosto iščem svetlobo, vendar menim, da je intuitivna – nekaj, kar človek začuti, ne pa opazi. Svetloba presega trenutek."

 Christopher Anderson fotografira rdečelaso dekle v Barceloni s fotoaparatom M5

"Navsezadnje so moje fotografije odraz mojih izkušenj ali pomanjkanja le-teh. Ko sem na ulicah, želim ujeti poezijo in ne novice! Ko se vse skupaj poveže – na primer dekle v črno-beli majici z dramatičnimi rdečimi lasmi, ki hodi proti neverjetnim črnim sencam in žareči svetlobi ozke ulice – to je poezija."

Dober fotoaparat

Da bi ujel poezijo ulic Barcelone, je Chris uporabil EOS M5, Canonov nov kompakten in lahek brezzrcalni fotoaparat, ki združuje veliko lastnosti, ki jih išče pri dobrem fotoaparatu – preprosto uporabo, prenosljivost in zajamčeno učinkovito delovanje.

"Uporaba dobrega fotoaparata mora biti naravna. Na prizor se želim odzvati hitro, ne pa razmišljati o uporabi fotoaparata – to po mojem mnenju fotografiji odvzame čarobnost. Bolj od tehničnih lastnosti je pomembno, da mi fotoaparat omogoča, da ujamem čustveno povezavo. Majhen in lahek fotoaparat, kot je EOS M5, je še posebej koristen, ko moram veliko prehoditi. Med fotografiranjem Barcelone sem na primer prehodil pet milj!"

"Včasih sem delal v gradbeništvu, kjer je vsak imel svoje kladivo, ki ga je poznal in mu zaupal. Podobno je s fotoaparatom. Biti mora podaljšek mojih oči in rok, zato moram vedeti, kako se bo odzval, in poznati njegovo delovanje. Vedeti moram, da se lahko nanj zanesem. Pri fotoaparatu EOS M5 je vedno tako."