Ana Pratas o svojem pristopu k družinski fotografiji

@anapratasfotografia

Ana Pratas fotografira vse, od izbruhov jeze do zgodbic za lahko noč. Spoznajte družinsko fotografinjo, ki z dokumentarnimi tehnikami beleži pristne trenutke.

Kako dolgo ste fotografinja in kako ste začeli?

Fotografirati sem začela ljubiteljsko, že pred dolgim časom. Leta 2011 se je moja fotografija začela razvijati v nekaj večjega in ko se je končala moja zaposlitev, sem se v celoti posvetila fotografiji.

Vendar pa je fotografija že od nekdaj velik del mojega življenja. Mama me je pogosto fotografirala in te fotografije mi zdaj resnično veliko pomenijo. Natisnila jih je in jih vložila v fotoalbume ter jih tako shranila zase, zame, za naše sorodnike in prijatelje. Resnično sem vesela, da jih je.

Že od nekdaj fotografirate družine?

Ne, ko sem prvič prijela fotoaparat v roke, sem fotografirala brez cilja. Nato pa sem nekega dne odkrila družinsko fotografijo. Spoznala sem, da uživam v njej in da sem v tem tudi dobra. Začela sem se učiti vsega o tej veščini in vpila vse informacije, ki sem jih lahko, veliko sem tudi vadila. Začela sem fotografirati družine, ki sem jih poznala, prvo stranko pa sem fotografirala leta 2011.

Razlog za mojo ljubezen do družinske fotografije je moje otroštvo. Bilo je zelo srečno. Družina in fotografija sta zato zame smiselni.

@anapratasfotografia

Ali mislite, da je pomembno fotografirati, natisniti in ohraniti zgodnje obdobje otrok – zanje ali za njihove starše?

Mislim, da je pomembno za oboje, osebno pa fotografiram bolj za otroke kot starše. V prihodnosti, npr. čez dvajset ali trideset let, bodo otroci cenili te fotografije enako kot sama cenim tiste iz svojega otroštva. Gre za stvari, ki se jih običajno ne spomnijo: navade, ljubljenčke, kako so izgledali njihovi starši. Tudi prostori so pomembni, npr. spomin na prvi dom, vrt, na katerem so se naučili voziti kolo, ali sobo, ki so si jo delili z bratom ali sestro.

Osredotočam se torej predvsem na otroke.

Všeč nam je pristnost vaše fotografije, npr. podobe otrok med izbruhom jeze. Si prizadevate, da bi bile fotografije čim pristnejše?

Da, poskušam biti čim pristnejša. Na fotoseansah z družinami preživim po cel dan. Ne vodim jih in jim ne narekujem, naj pozirajo, vedem se kot prijateljica. Vse želim videti v naravnem stanju. Nočem se vmešavati, saj je pomembno, da so ljudje nenarejeni. Če jih začnem voditi ali se vmešavati, izgubim bistvo njihovega vsakdanjega življenja.

@anapratasfotografia

Kakšno opremo uporabljate za fotografiranje družin?

Uporabljam Canon EOS 6D in Canon EF 100mm f/2.8 Macro USM. Želim, da je oprema lahka, saj se veliko gibam, in Canonov EOS 6D DSLR je resnično lahek.

Všeč mi je globina, ki jo omogoča 100 mm; vedno je zelo dobra, še posebej pri dokumentarnih posnetkih na prostem. Za svojo ceno nudi najvišjo kakovost slik, ki sem jo našla na tržišču.

Kako uspete posneti iskrene zgodbe, ne de bi se vmešali?

Z druženjem. Igram se z otroki, kosim in večerjam z družino, povsod grem z njimi. Po nekaj urah se me navadijo in stvari se začnejo dogajati naravno. Moja prisotnost vedno malce zmoti, težko, da ne bi. Vendar pa obstaja razlika med tem, da si tam, in tem, da si z njimi, zato se poskušam družiti in ne biti le "muha na steni", saj to pripomore k spontani trenutkom.

Verjetno redno delate s ponosnimi starši, ki želijo deliti zgodbe svojih otrok. Ali imate zanje kakšen nasvet glede tiskanja in uokviranja fotografij?

Družine vedno spodbujam, naj fotografije natisnejo in shranijo. Zdaj imamo slike, ki so starejše kot 100 let, torej bodo z današnjo tehnologijo obstojne še dlje. Tako ne gre le za to, da jih imajo, temveč, da izdelajo tudi varnostne kopije.

Pomembno je tudi, da kupijo fotoalbum; v njem lahko slike lepo predstavijo. V albumu si jih bodo večkrat ogledali in jih bodo zlahka pokazali sorodnikom in prijateljem, sčasoma pa tudi samim otrokom.

Se vam zdi, da jih to, da spremljajo družinsko življenje, zbliža?

Upam, da jih. Ugotovila sem, da so družine, ki me najamejo za fotografiranje, običajno tesno povezane. Trudim se ujeti trenutke, ki jih ne opazimo, kot je spontana, nežna gesta med brati in sestrami ali detajl, ki poudarja otrokovo osebnost. Mislim, da ljudje spoznajo, kaj imajo, ko vidijo te trenutke.

Katera je vaša najljubša družinska fotografija in zakaj?

Imam dve najljubši. Prva je bila posneta na fotoseansi, ko sem poskušala zbrati družinske člane za poziranje, a je nastal kaos. En otrok je uhajal, mati ga je poskušala ustaviti, oče pa ji je sledil z otrokom v rokah – to je prava družinska fotografija. Ni popolna, nihče se ne smehlja v kamero, a je zabavna in resnična.

Na drugi mati daje spat sina. Slika je zelo temna in ISO zelo visok, zato je na njej veliko šuma. Tehnično ni moja najboljša fotografija, a prikazuje intimen trenutek in zato je dragocena.

Imate kakšen nasvet za fotografiranje otrok?

Z otroki se igram igrico, da bi se sprostili; pravim ji "resna igra". Otrokom naročite, naj bodo zelo resni, ne smejo se nasmehniti ali smejati. Večina jih ne zdrži dolgo in kmalu izbruhne v smeh.

Vedno si jih prizadevam fotografirati v zabavnem okolju, kot je park ali plaža, ali nekje, kjer jim je udobno, npr. doma. Menim pa, da če imate radi otroke, se bo zgodilo naravno.

Poleg tega pa: vadite, vadite, vadite!

@anapratasfotografia

Anina oprema

Serija Pixma TS8250

Canon EF 100 mm f/2,8 Macro USM

Canon EOS 6D*

Odgovori so bili predelani za večjo jasnost in lažje sledenje zgodbi.

*Canon EOS 6D ni več na voljo; za več informacij o posodobljenem modelu poiščite Canon EOS 6D Mark II.



Napisala Sasha Newbury