Essaouira - Along Dusty Roads image

Popotniška fotografa Along Dusty Roads

Portret Emily in Andrewja

Nasveti na poti

Za mnoge so ideja o nahrbtniku in enosmerni karti na drug konec sveta še vedno le sanje. Andrew in Emily pa sta te sanje uresničila.

Nekega deževnega popoldneva v vzhodnem Londonu sta združila svojo strast do fotografije in potovanj in tako se je rodil projekt Along Dusty Roads.

Z njima smo spregovorili o potovanju po svetu ter o tem, kako sta želela navdihniti druge popotnike.

Povejta nam nekaj o sebi, vajinem blogu in vajini zgodbi.

Spoznala sva se v Londonu prek spletnih zmenkarij ter odkrila, da oba rada potujeva in se ukvarjava s fotografijo. Verjetno sva se tudi zaradi tega strinjala, da zapustiva London in se odpraviva na nekajletno potovanje. Pravzaprav je to postal najin cilj.

Projekt Along Dusty Roads sva začela leta 2014, da bi na njem objavljala svoje zgodbe in fotografije. Vkrcala sva se na letalo za Mehiko, z gotovino v žepih, okvirnim načrtom, zdravo mero pustolovskega duha in veliko preveč fotografske opreme. Imena sva se domislila na škripajočem avtobusu na poti v Belize.

Želela sva ustvariti nekaj praktičnega, kar bi navdihovalo druge popotnike po Latinski Ameriki. Od takrat je projekt prerasel v pravi posel in način življenja – razvil se je v platformo, kjer lahko popotniki vseh vrst poiščejo navdih, najdejo boljše načine potovanja ali le sanjarijo o svoji naslednji pustolovščini med službeno malico.

Kaj nastane prej, zgodba ali fotografija?

To je odvisno od lokacije, od tega, koliko časa sva vložila v raziskovanje in kako sva doživljala celotno izkušnjo.

Med potovanjem po Boliviji sva se na primer navdušila nad domorodci in njihovimi čudovitimi oblačili. Ko sva med pogovorom izvedela za tržnico nedaleč od mesta Sucre, kjer se vsak konec tedna srečujejo različne skupine ljudi, vsi opremljeni z neverjetnimi klobuki, sva se odpravila tja z jasnim ciljem – da poveva njihovo zgodbo. Kdo bi mislil, da naju bodo v kraju Essaouira (Maroko) tako očarali ribiči, ki so delali v pristanišču. Vedno znova sva se vračala k njim, da bi ujela vsaj še eno popolno fotografijo. Najpogosteje se preprosto prepustiva, da naju pot vodi po svoje. Naše vtise najbolj oblikujejo ravno nepričakovani prizori in ljudje, ki nam prekrižajo pot.

Kako sta prilagodila fotografske tehnike novemu okolju, ko sta prestopila z londonskih ulic na širno pokrajino Latinske Amerike?

Morda bo slišati čudno, preden sva se odpravila na potovanje po Latinski Ameriki noben od naju ni kaj dosti fotografiral v Združenem kraljestvu. Med potovanjem po tujini sva sestavila katalog popotniških fotografij, ki jih zdaj hraniva na zaprašenih trdih diskih. S fotoaparati sva se le redko odpravila po Londonu, saj doma nisva začutila takega navdiha.

To se je na srečo spremenilo. Spoznala sva, da niso zanimive le tuje dežele, temveč da se zanimivi ljudje, ulice in prizori najdejo tudi doma. V čisto vsakdanjem dogajanju se skrivajo neverjetno zanimive podrobnosti, popoln prizor pa nas lahko čaka prav za vsakim vogalom.

Marakeš – slika Along Dusty Roads

©Along Dusty Roads

Bi s fotografi začetniki delila kakšen namig?

Naučite se osnov glede svetlobe, zaslonke, okvirjanja in urejanja; prenehajte uporabljati samodejni način in fotografirajte po svoje. Popotniške fotografije niso edino, kar si lahko ogledate na Instagramu. Pomembno je, da si vzamete čas, preskusite različne pristope in sloge, ter ugotovite, kaj vas najbolj privlači in v čem ste najboljši. Fotografije naj ne ostanejo le na zaslonu računalnika – natisnite jih. Tako jih boste zagledali z druge perspektive in resnično začutili svoje delo.

Kako poiščeta srce neke dežele in zajameta tisto, kar najbolje predstavlja obiskane kraje?

Raziskujeva. Veliko raziskujeva. Pogosto se izgubiva v mestih, vaseh ali hribih, nato pa fotografirava vse, kar se nama zazdi zanimivo. Med fotografiranjem nove destinacije, včasih sploh ne opaziva rdeče niti. Šele ko prideva domov in sva z mislimi že čisto nekje drugje, si čez več tednov ali mesecev pogledava fotografije in opaziva skupno temo.

Zgodba kraja se ti mora razkriti sama od sebe. Nikoli je ne smeš iskati na podlagi svojih pričakovanj.

Fotografiranje potovanj je videti enostavno, vendar popolne fotografije ni tako lahko ujeti – kako zajameta tako, ki bo izstopala?

Instagramu se lahko zahvalimo, da ob besedni zvezi "popotniška fotografija" hitreje pomislimo na ženske v čudovitih oblekah in osupljivih klobukih, namesto na zanimive ljudi in kraje. V Marakešu so vsi obiskovalci bivali v istem riadu, obiskovali isti spa in se fotografirali v enaki pozi ob priljubljenih znamenitostih. Tudi sama morava občasno vključiti med svoje objave in blog kakšen turistično "priljubljen" posnetek, vendar sva se pred meseci odločila, da bova kljub temu ostala zvesta sebi in najini obliki fotografije.

Imata za nas kakšen namig glede fotografiranja ljudi na potovanjih?

Vedno naju sprašujejo, kako fotografirava ljudi. Ali za dovoljenja prosiva prej ali potem? Po pravici povedano, skoraj nikoli. Tu se skriva razlika med lepim portretom in odlično ulično fotografijo. Ko človek izve, da bo fotografiran, se njegova telesna govorica popolnoma spremeni. Slika, kot bi jo lahko posneli, ne bo nikoli ustvarjena.

Pri fotografiranju je pomembno, da imaš jasen namen, pravo mero spoštovanja in občutek za okolico – fotografi moramo vedno oceniti situacijo in večino časa fotografirati z višine bokov.

Ali je pri takem fotografiranju pomembna tudi ura v dnevu?

Ura igra ključno vlogo. Razlika med dobro in odlično fotografijo je pogosto ravno ura, ko je bila fotografija posneta. Dober končni posnetek je najlažje zajeti med zlato uro. Na poti (predvsem če si v časovni stiski ali je vreme še posebej slabo) pa to ni vedno mogoče.

Čeprav kot fotografa loviva zlato uro, pa želiva kot popotniška blogerja prikazati tudi, da popotniško fotografiranje niso le sončni dnevi in prijetne izkušnje; vreme ni vedno lepo, včasih ti ne uspe obiskati želenega kraja in ga fotografirati tako, kot bi si želel.

Toda iskanje popolne fotografije ni vedno edini razlog, da se odpravite v čudovite kraje.

Za številne je delo, kjer potuješ in za to prejmeš plačilo, slišati sanjsko. Kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo o potovalni karieri?

Naj jih zgodbe v medijih ne zavedejo. Obstaja na stotine člankov in tečajev, ki vas poskušajo prepričati, da boste postali uspešni popotniški blogerji, če upoštevate nekaj preprostih pravil – to preprosto ni res. Taki članki le redko omenijo, kako veliko trdega dela in sreče je potrebnega za preboj v tej industriji.

Če si resnično želite take kariere, najprej izpilite svoje pisanje in fotografiranje. Prepričajte se, da vam je potovanje všeč v vseh svojih oblikah. Pri tem delu ne obiskujete le hotelskih kompleksov s 5 zvezdicami in neskončnimi bazeni. Pri pisanju člankov naj vas ženejo enaka radovednost, strast in veselje, ne glede na to ali si bo vaš članek prebrala le ena oseba ali 10.000 ljudi.

Quilotoa Loop, Ekvador – slika Along Dusty Roads

©Along Dusty Roads

Vajina filozofija o potovanju je sestavljena iz dvanajstih idej, ki so povezane z uživanjem, sprejemanjem in premikanjem lastnih meja. Nam lahko povesta malo več o tem?

Četudi nikomur ne bo mar, kaj sva počela in kako čudovite stvari sva videla, bova zaradi najine skromne popotniške filozofije v sebi vedno vedela, da sva nek delček sveta doživela tako, kot ga ne bo doživel nihče drug. Tisti trenutek, tisti kraj, tisti čas je bil samo najin.

Nenazadnje je priložnost za potovanje privilegij in tega ne smemo nikoli pozabiti.

Nam lahko zaupata eno od najljubših zgodb, ki sta jih ujela v objektiv?

Ena najljubših se je nedvomno odvijala v Ekvadorju. Bil je zadnji dan petdnevnega pohoda po Andih. Bili smo na poti Quilotoa Loop. Emily je bila močno prehlajena in oba sva imela ožuljene noge. Ujeti bi morala avtobus v kraju Latacunga. Dogovorjeni smo bili, da bomo lahko zadnjih nekaj kilometrov prepotovali s tovornjakom, nato pa so nama sporočili, da tovornjaka ne bo še štiri ure. Odločila sva se, da se na pot odpraviva peš. Eno uro pozneje se je na sredino ceste prikotalila žoga, za njo pa sta pritekla dva majhna otroka, stara ne več kot 5 ali 6 let. Naletela sva na vaško šolo.

Z otroki in njihovimi učitelji sva naslednjih nekaj ur preživljala čudovito popoldne. Igrali smo nogomet, govorili po špansko, si pripovedovali zgodbe in se učili fotografirati z najinim fotoaparatom. Najverjetneje je večina od njih prvič v življenju držala v rokah fotoaparat. Razposajeno so fotografirali naju in sebe ter se hihitali med gledanjem zajetih fotografij. To je ena najinih najljubših zgodb iz Latinske Amerike in en najinih najljubših trenutkov s potovanj.

Brez katerega dela opreme preprosto ne bi mogla preživeti potovanja?

To bi bil brez dvoma najin objektiv Canon EF 50 mm f/1,4. Z njim je kakovost slike naravnost vrhunska. Pri fotografiranju so pomembne sekunde. Z vrhunskim objektivom točno veva, kako se morava postaviti, da bova zajela želeni prizor. To je zlasti pomembno pri fotografiranju z višine bokov, kar sama tudi pogosto počneva.

Whitstable – slika Along Dusty Roads

©Along Dusty Roads

Nam lahko zaupata, kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Pisati želiva o neodvisnih, prijaznih in zanimivih potovanjih. Kot popotniška fotografa in pripovedovalca pa se želiva razvijati in v leto 2018 uvesti nekaj manjših sprememb.

Poleg najinih običajnih člankov si želiva nekatere zgodbe raziskati malo globlje. V svoje pripovedi bi rada vpletla zgodbe ljudi, ki jih srečava na poti – ljudi, ki nama pomagajo uresničiti najine popotniške izkušnje. S tem bova izboljšala svoj portretni in dokumentarni slog. Zavedava pa se tudi vpliva, ki ga imava na druge popotnike, zato želiva s temi spremembami ljudi opomniti na pozitivne učinke potovanja v določene kraje po svetu.

Načrti glede destinacij pa so naslednji: Latvija, Brazilija, Karibi, Nizozemska, Faorski otoki in Španija. Poleg tega si želiva nekoliko bolje raziskati Združeno kraljestvo.

Če želite slediti zgodbi fotografskega para Along Dusty Roads, kliknite na povezavo do njunega bloga.

Komplet opreme Along Dusty Roads

Fotoaparat:

Canon EOS 70D

Objektivi:

Canon EF 50 mm f/1,4 USM

Canon EF-S 24 mm f/2,8 STM

Canon EF-S 18–200 mm f/3,5–5,6 IS

Stativ in brezžični daljinski upravljalnik Canon RC-6

Odgovori so bili predelani za večjo jasnost in lažje sledenje zgodbi.



Zasluge za intervju: napisal Dan Castle