A model car in the garage

Modelar in fotograf Simon Carter. Zgodba o moči in razmerjih

Portret Simona Carterja

Simon Carter svojo strast neguje že desetletja. Začel je kot deček z modeliranjem, nadaljeval z motornimi dirkami, zdaj pa je profesionalni fotograf. Ko je končno našel čas, je te spretnosti združil ter ustvaril in fotografiral miniaturni svet motornih športov, ki je že ves čas živel v njegovi domišljiji. Ko sedimo ob osupljivi zbirki modelčkov dirkalnih avtomobilov, nas preseneča, kako veliko nalogo si je zadal. To je zgodba o stvaritvi sveta in potopitvi vanj.

Nam lahko poveste, kaj vas je navdihnilo, da ste začeli ustvarjati in fotografirati miniaturne modele?

Odraščal sem v 60-ih letih in kot veliko drugih otrok sem ure in ure izdeloval modelčke tankov iz 2. svetovne vojne. Šele ko sem te pred nedavnim odkril na podstrešju, sem spoznal, da bi lahko združil vse svoje spretnosti in zanimanja ter ustvaril nekaj povsem edinstvenega.

Kako se lotite izdelave natančne replike dirkalnega avtomobila?

Za izdelavo modelov se uporabljajo kompleti, ki so jih proizvajali v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa jih ne več, zato jih ni lahko najti. Kot da že to ne bi bilo dovolj težko, jih predelam, tako da so vozila mehansko pravilna, imajo delujoče vzmetenje, vrata, pokrov motorja in pokrov prtljažnika. Nato jim dodam prah, odrgnine in praske, kakršne imajo resnični dirkalni avtomobili. Zato za izdelavo posameznega potrebujem približno tri mesece.

Se izdelave scen lotevate kot avtomobilski navdušenec ali kot fotograf?

V bistvu na oba načina. Scene izdelam enako, kot se pripravi scena za fotografiranje ali film. To pomeni, da že na tej stopnji razmišljam o kotih, pod katerimi bom lahko posnel take fotografije, kot sem si jih zamislil. Ne gre le za poustvarjanje dirkalne garaže, ustvariti želim sceno, v kateri lahko fotografiral.

Postavitev modela garaže

©Simon Carter

Kako pristopite k fotografiranju, ko so avtomobili in scena pripravljeni?

Že od vsega začetka si prizadevam, da bi bile vse moje fotografije videti tako, kot da je dirkalni navdušenec pravkar vstopil v eno od teh garaž in skrivoma naredil nekaj posnetkov.

Če želim to doseči, si moram predstavljati, da sem visok le 16 cm. Kot miniaturni fotograf lahko fotografiram le s treh kotov; stoje, nagnjen naprej ali kleče na enem kolenu.

Ko brskamo po vaših fotografijah, se nam zdi, kot da so posnete na prostem, čeprav vemo, da ni tako. Kako to dosežete?

S svetlobo. Vsa skrivnost je v uporabi naravne svetlobe. Ta učinek bi najbrž lahko dosegel z retuširanjem, vendar želim vse doseči že v fotoaparatu.

Ali vam pomagajo izkušnje s področja profesionalne fotografije?

Scene osvetljujem enako, kot sem osvetljeval prave avtomobile, ko sem bil profesionalni fotograf. Se pravi, da svetlobo odbijam od površin in je ne usmerjam neposredno v avtomobile. Tako barva avtomobila zasije, kot bi na prostem. Včasih pa te preveč znanja lahko tudi ovira. Saj vendar poskušam ustvariti serijo fotografij, ki naj bi bile videti, kot da jih je posnel amater. Zato se moram opomniti, da naredim stvari, za katere vem, da niso pravilne.

Model avtomobila v garaži

©Simon Carter

Ali tisti, ki se želi ukvarjati s tovrstno studijsko fotografijo, potrebuje kakšno posebno opremo?

Naj vam povem, kako preprosto tehnično opremo uporabljam: fotoaparat pritrdim, tako da lahko elemente na sceni premikam po milimeter naenkrat, dokler ni vse popolno. Fotoaparat uravnotežim na nakupovalni vrečki, v kateri sta dve pesti riža – to je nekakšna vrečka peska. To je najboljši način, saj ni prostora za mini stative, sploh pa bi bil fotoaparat previsoko, kot fotografiranja pa napačen.

Kakšni so vaši načrti?

Najbrž bo moj naslednji izziv ameriška garaža. Tako bom zaposlen kar nekaj let.

Če smo vas navdušili, si oglejte celoten svet miniaturnega motornega športa Simona Carterja.

Simonova oprema

Fotoaparati:

Canon EOS 5D

Canon Sure Shot 35 mm AF-7

Objektivi:

Canon EF 50 mm f/1,2L USM

Canon EF 100 mm f/2,8L Macro IS USM

Odgovori so bili predelani za večjo jasnost in lažje sledenje zgodbi.



Zasluge za intervju: napisal Mark Blaylock