Španske bele vasi ponujajo utrinek iz preteklosti
Avtor Marcelo del Pozo
Bleščeče gruče kockastih hiš na vrhu z oljkami posejanih andaluzijskih gora. To so "Pueblos Blancos" ali bele vasi na jugu Španije, ki so poimenovane po stavbah, ki so zaradi hladilnega učinka prebeljene z apnom.
Labirinti ozkih uličic spominjajo na čase, ko je bila regija, znana pod imenom Al-Andalus, del srednjeveškega muslimanskega ozemlja. Mnoga njihova imena imajo arabski izvor, kot je na primer Alcala, kar pomeni "grad".
Iz davne preteklosti izvira tudi pogosta pripona "de la Frontera" ali "na meji", ki spominja na čase, ko je bila Španija razdeljena na krščansko in muslimansko ozemlje.
Krajevni festivali zajemajo verske sprevode, na katerih možje vlačijo s cvetjem okrašene kipe po kamnitih ulicah, in teke pred biki, pri katerih po vaških ulicah spustijo bike, udeleženci pa se pred njihovimi rogovi zatečejo za rešetke.
Kljub temu da je ta regija osupljivo čudovita in privlači trume turistov, ki obiščejo jug Španije, je ena najrevnejših v državi in ima eno najvišjih stopenj brezposelnosti v Evropski uniji.
Andaluzija je imela po podatkih Eurostata v letu 2015 drugo najvišjo stopnjo brezposelnosti med evropskimi regijami, saj je bila brez dela skoraj tretjina prebivalstva. Več kot polovica mladih je brezposelnih.
Tradicionalno so se tukajšnji prebivalci preživljali s pridelavo oljčnega olja – Španija je daleč največji svetovni proizvajalec oljčnega olja – toda pričakovanja se spreminjajo in mladih dolge ure slabo plačanega dela na kmetiji ne zanimajo.
"Mladi bežijo v mesta," pove 19-letni Jose Maria Cortijo, ki živi v vasici Vega de los Molinos, ki je del bele vasi Arcos de la Frontera, ki se razprostira na grebenu nad dolino.
Agustin Pina, pridelovalec sira v bližnji vasi Villaluenga del Rosario v osrčju narodnega parka Sierra de Grazalema, se s tem strinja.
"Mladi nočejo delati na polju, saj je to suženjstvo," trdi 58-letnik, ki je vse življenje obdeloval zemljo. "Hočejo delati od ponedeljka do petka."
Življenje v vasi je tiho in mirno in spominja na davne čase, pravijo vaščani.
"Ko obiščem večja mesta, komaj čakam, da se vrnem domov," pove Cortijova 50-letna mama, Maria Jose Manzano. "Vse je hrupno, natrpano in stresno."
(Avtorica Sonya Dowsett)