Virtualna resničnost vas obkroži z grebenom – in ga vnese v vas.

»Znanstvenikom svetujejo, naj ne postanejo preveč čustveni, ker je naše delo osredotočeno na številke. Ampak kot strokovnjakinja za korale menim, da je to skoraj nemogoče.« In včasih, res včasih, so čustva prav tisto, kar je potrebno, da premaknemo stvari naprej. Za Madeline St Clair, ki je tudi snemalka, je nujno, da svoje občutke prenese v svoje delo. Ker je njen cilj pritegniti srca in misli ljudi, ki izgubo koralnih grebenov dojemajo kot nekaj, kar se preprosto dogaja drugje.

A kljub temu ve, da je ena stvar videti njihove prostrane lepote na zaslonu, povsem druga pa doživeti njihove barve, gibanje in življenje s svojimi očmi. Zato je enako težko, če ne še bolj, deliti tisti nagonski občutek šoka in izgube, ko prvič naletiš na uničeni, degradirani greben. »Izjemno težko je ljudi popeljati iz njihovih domov v ta podvodni svet in jim omogočiti, da začutijo tako lepoto tega ekosistema kot tudi nujnost tega, da ga ne izgubimo,« pravi. »Zato sem takoj izkoristila priložnost, da posnamem koralne grebene na Sejšelih v virtualni resničnosti.«

Veliko priprav pa je bilo potrebnih že pred prvim posnetkom. »Morali smo najti degradiran koralni greben in zdrav koralni greben, da bi lahko pokazali razliko,« pojasnjuje Madeline. »Sodelovali smo z organizacijo Nature Seychelles in našli majhno, a izjemno lepo območje koral z veliko različnih vrst, ki je nepoškodovano.« Toda ta popolnost je imela svojo ceno. »Bilo je ogromno tistega, kar imenujemo valovanje – kjer se voda premika sem ter tja,« pojasni. »Pogosto gre za območja, kjer valovi butajo ob obalo in se od nje odbijajo. To je odlično za korale – zato so bile tako zdrave –, ni pa primerno za snemanje, še posebej v navidezni resničnosti, ki zahteva stabilnost.« Zato so začeli iskati drugo lokacijo z neokrnjenimi koralami, vendar z manj gibanja vode.

Nismo ga našli.

»Iskanje degradiranih lokacij je bilo preprosto, saj so bile povsod. Nekatere so preplavile alge – naslednja stopnja propadanja ekosistema koralnih grebenov – od drugih so ostale ruševine. Bilo je zelo težko, zelo čustveno.« Nato smo se vrnili na začetno mesto. To je bila edina priložnost. 

Kot je ugotovila Kate Craggs iz Coral Spawning International, ko je začela s fotogrametrijo koralnih grebenov na Sejšelih, je delo pod vodo s fotoaparatom prava pustolovščina. Na prvem mestu zahteva veliko priprave. Stalni pregledi opreme zagotavljajo, da je fotoaparat popolnoma vodotesen (že majhno puščanje v podvodnem ohišju lahko povzroči katastrofo). Nato pa se mora fotoaparat dobro obnašati v vodi. »Zadnje, kar si želiš, je, da bi se oprema rahlo potapljala ali bila preveč plovna. Želiš, da v vodi ostane popolnoma nevtralna, tako da te ne vleče ne navzgor ne navzdol,« pojasnjuje Madeline. Vse to poteka v bazenu, dolgo preden se gre v morje.

Vse je v postavitvi. »Običajno načelo pri virtualni resničnosti je, da snemate na višini oči. Ampak med potapljanjem smo v vodoravnem položaju, zato to ne deluje,« pravi. Več dni smo skrbno preizkušali vsak možni položaj pod vodo – vodoodporno ohišje fotoaparata smo večkrat odstranili, ponovno namestili in s črpalko ustvarili pritisk, da smo lahko vsakič preverili posnetke. Poleg tega sta si Madeline in njena varnostna potapljačica Sophie večkrat nadeli opremo in si jo slekli, kar je pomenilo, da je vsak test trajal nekaj ur. »Morali smo ugotoviti popolno mesto za potopitveno izkušnjo koralnega grebena, hkrati pa biti dovolj oddaljeni, da sta bila fokus in globinsko polje pravilna.«

In ker ni bilo drugih neokrnjenih mest, je bil pritisk velik. Močno valovanje nas je vleklo sem ter tja, naprej in nazaj, medtem ko smo poskušali snemati. Porabili smo vso svojo moč, da smo posnetke ohranili čim bolj stabilne, da gledalci ne bi občutili slabosti zaradi premikanja, vendar je prišel trenutek, ko je bilo valovanje tako močno, da je bilo potrebno malo »domiselnega inženirstva«. »Na stojalo smo s potapljaškimi pasovi privezali uteži in pritrdili plovec, da je pomagal pri premikanju težke strukture na morsko dno. Nato smo namestili fotoaparat in VR-objektiv, da smo lahko ujeli nekaj posnetkov brez valovanja.«

Neverjetna moč vode je pomenila, da je bila ta na videz preprosta naloga pravi izziv za skupino – Madeline, Sophie in ekipa iz organizacije Nature Seychelles so se skupaj, petnajst metrov pod morsko gladino, borili proti valovanju in pritrdili stojalo na morsko dno. »Dno je bilo peščeno in nestabilno, vse se je zibalo in vse nas je vleklo sem ter tja. A rezultati so bili vredni truda.« 

To je bilo snemanje, ki je vse udeležence potisnilo do njihovih skrajnih meja. »Adrenalin nas je gnal naprej, vedeli smo, da gre dobro, a smo bili vsi čustveno in fizično izčrpani ob koncu vsakega dneva. Večkrat smo šli v vodo in iz nje, z vsemi izzivi, ki jih to prinaša. Po potapljanju smo pripravili vso opremo in prenesli posnetke, da smo jih lahko pregledali in se iz njih učili za snemanje naslednji dan.« Tako se je vsak dan začel ob 5.00, da bi premagali valovanje, in končal pozno v noč.

»A to je sanjsko, da lahko ljudem približamo koralne grebene,« pravi Madeline. »Pravijo, da zaščitiš tisto, kar ljubiš, vendar verjamem, da ne moreš ljubiti tistega, česar ne poznaš. Zato upam, da se bodo ljudje, ki si bodo ogledali ta dokumentarni film v virtualni resničnosti, kaj novega naučili, obenem pa upam, da bodo lahko začutili tudi nekaj mojih čustev, ljubezni in občudovanja do koralnih grebenov ter tudi sami nekaj začutili. Nujnost, zagotovo, pa tudi upanje.«

Spremljajte napredek našega dela z organizacijama Coral Spawning International in Nature Seychelles tukaj na OGLED.