Iz digitalnega v analogno: kako je tiskanje vdihnilo novo dimenzijo edinstvenim popotniškim fotografijam Katie Edwards

Fotografinja in vplivnica Katie Edwards ima prav poseben pristop k popotniški fotografiji: svet ujema skozi okna vlakov. Prepotovala je tisoče kilometrov po Evropi in Združenih državah Amerike, posnela več sto tisoč fotografij ter izbrane posnetke delila na spletu prek profilov v družbenih omrežjih in v tiskani obliki na razstavah.

Pred kratkim pa je na potovanje z vlakom vzela kompakten Canonov tiskalnik fotografij, s katerim je lahko fotografije natisnila in delila z drugimi kar na poti. Z aplikacijo SELPHY Photo Layout na pametnem telefonu, ki ji je omogočila brezžičen prenos fotografij iz fotoaparata in njihovo tiskanje s prenosnim tiskalnikom, je lahko, kamor koli je potovala, s seboj vzela pravi mali fotografski studio. Zamisel je bila, da bi njene fotografije, čeprav ujamejo bežne trenutke, s tiskanjem te trenutke ohranile in jih vrnile v fizični svet kot majhne, otipljive delce skupnih doživetij. Kot se je izkazalo, je projekt spodbudil povezave in srečanja, ki jih Katie sploh ni pričakovala. To se je zgodilo.

Vse se je začelo pred nekaj leti. Ko se je Katie, poklicna fotografinja, z vlakom odpravljala na fotografska snemanja po Veliki Britaniji, je imela fotoaparat vedno pri roki. Tako se je rodila njena nenavadna strast. "Po približno šestih mesecih," se spominja, "sem začela načrtovati posebne fotografske poti z vlakom, namenjene fotografiranju skozi okno. Najprej sem se odpravila na krajše potovanje na Nizozemsko, saj sem želela skozi okno vlaka fotografirati tulipane. Od tam naprej se je vse skupaj začelo razvijati.

"Z dolgimi potovanji z vlakom po Evropi sem začela, ko sva bila z mojim zdajšnjim možem v zvezi na daljavo – on je živel v Nemčiji, jaz pa v Veliki Britaniji. Zdaj pa skupaj potujeva še po preostali Evropi."

Pred kratkim je Katie z vlakom Amtrak prepotovala 10.000 milj po ZDA, rezultat tega potovanja pa je bila razstava fotografskih natisov v londonski galeriji. Aprila 2026 je Interrail sponzoriral razstavo njenih fotografij cvetoče Nizozemske, posnetih skozi okno vlaka, ki so jo pripravili na glavni železniški postaji Utrecht Centraal.

"Sprva je šlo zame predvsem za posamezno fotografijo in za to, da ujamem nekaj nepričakovanega," pojasnjuje Katie. "Včasih je v ospredju pokrajina, a v resnici gre bolj za nepričakovane podrobnosti, ki jih uspeš ujeti med hitrim premikanjem vlaka.

"Na nedavnem potovanju iz Beograda v Sarajevo sem ujela posnetek dekleta med skokom na trampolinu – za trenutek lebdi v zraku, maha in je ujeta tik ob robu kadra. Šla sem mimo na stotine vrtov in trampolinov, zato je bilo to na mojem seznamu želja – nekaj, kar sem si res želela ujeti. Začutila sem neverjetno veselje. Med največje radosti, ki jih doživim, spadajo trenutki, ko mi skozi okno vlaka uspe ujeti nekaj nepričakovanega. In skoraj še bolj zadovoljivo je, ko je nekaj tik ob robu kadra, saj je skorajda ostalo zunaj posnetka."

Vendar se tam ne konča. "Ugotovila sem, da je vlak pravzaprav popoln fotografski voziček – ko fotografiraš v rafalnem načinu in nato vse te posnetke povežeš v zaporedje, nastanejo ogromne linearne panorame. To sicer ni bil prvotni načrt, a me je nadvse navdušilo."

Nato je, kot pripoveduje sama, začela povezovati zaporedja fotografij in iz njih ustvarjati nekakšne animacije v tehniki stop motion. "Sprva sem to počela predvsem zato, da bi našla način, kako jih deliti na spletu in jih pokazati širšemu občinstvu. A mislim, da je sčasoma postal skoraj toliko projekt filmskega ustvarjanja kot fotografski projekt."

Katie razkriva, da je imelo deljenje njenega dela nepričakovan učinek. "Včasih so se ljudje, ki sem jih ujela skozi okno vlaka, prepoznali na fotografijah in se mi nato oglasili. Bilo je skoraj neverjetno, da se je zaradi tega, ker sem jih nekoč povsem naključno fotografirala iz premikajočega se vlaka, med nami ustvarila takšna povezava."

Ne glede na to, ali je bila ta povezava načrtovana ali ne, Katie pravi, da ji je danes zelo pomembna. To je bil eden od razlogov, zakaj je želela svojo razstavo postaviti na postaji Utrecht Centraal. "Zdelo se mi je vznemirljivo, da bi lahko srečala ljudi, ki so pravkar pripotovali po isti poti, ki sem jo fotografirala." Da bi še okrepila ta vidik povezovanja z ljudmi, je ustanovila tudi svoj klub Rail Mail Club: vsak mesec naročnikom pošlje razglednico z natisnjeno fotografijo skozi okno vlaka in pismo, v katrem predstavi zgodbo v ozadju posnetka.

Za Katie je prav otipljivost tiska ključni del izkušnje. "Internet je v marsičem čudovit, a v moji naravi je, da si želim tudi fizičnega stika s fotografijami. Tudi če se z osebo dejansko ne srečaš, je to še vedno nekakšna fizična povezava med ljudmi."

To je bil Katiejin namen pri tem projektu. Načrtovala je, da bo svoje fotografije natisnila na vlaku in jih pustila v vagonu, kjer so bile posnete. Na hrbtni strani vsakega natisa je povabila najditelja, naj zapiše nekaj o svoji poti ali preprosto o svojih občutkih v tistem trenutku. Na ta način bi natisi postali izmenjava med anonimnimi popotniki: eden bi minljivi trenutek ohranil v otipljivi obliki, drugi pa bi se nanj odzval. Namesto zgolj digitalne podobe, o kateri nekdo komentira na spletu, fizični natis na resnični lokaciji spremeni način, kako se ljudje z njo povezujejo.

"Obožujem takšne stvari – da na kraju samem pustim fotografije in komuniciram z ljudmi," prizna Katie. Kot razkriva, je na glavni železniški postaji vsake prestolnice, ki jo je obiskala, skrila majhen gumijasti žig z edinstveno kodo. Sledilce na družbenih omrežjih vabi, naj s seboj prinesejo blazinice za žigosanje in papir ter naredijo odtis; tistim, ki jih zberejo deset, pošlje brezplačen plakat. Kot poroča, so se na lov za zakladom odzvali ljudje "od vsepovsod" – od Ankare pa vse do Stockholma."

V podobnem duhu je Katie za ta projekt s seboj na vlak vzela kompaktni tiskalnik Canon SELPHY CP1500. Ta prenosni tiskalnik fotografij je bil kot nalašč za to nalogo – uporablja tehnologijo sublimacijskega tiskanja, ki omogoča živahne barvne natise laboratorijske kakovosti brez potrebe po ločenih kartušah s črnilom. Izpisi so takoj po tiskanju popolnoma suhi in pripravljeni za uporabo ter odporni proti vodi, praskam in prstnim odtisom.

Tiskanje je bilo zelo preprosto. SELPHY CP1500 ponuja številne možnosti povezovanja, vključno z vmesnikom USB-C za povezavo z računalniki, fotoaparati in pomnilniškimi ključki USB ter vgrajenim čitalnikom kartic, tako da lahko kartico SD iz fotoaparata preprosto vstavite neposredno v tiskalnik. Katie je za brezžično tiskanje uporabila aplikacijo SELPHY Photo Layout na svojem pametnem telefonu.

Aplikacija omogoča, da pred tiskanjem prilagodite fotografije, dodate besedilo, okvirje in ustvarjalne učinke, kot so žigi. Prav tako lahko izbirate med različnimi predlogami za postavitev z eno fotografijo ali več fotografij. Katie se je odločila, da bo fotografije natisnila brez dodatnih prilagoditev, v največji velikosti razglednice. "Odločila sem se, da ne bom dodajala učinkov, napisov ali oznak," pojasnjuje, "želela sem, da bi fotografije delovale bolj osebno in da bi ljudje na hrbtno stran zapisali svoje odzive."

Katie je v aplikaciji pritegnila ena od možnosti: dodajanje QR-kode, s katero lahko gledalci prek skeniranja dostopajo do spletne strani ali profila na družbenih omrežjih. Bilo bi zabavno pustiti fotografijo z dodano QR-kodo in preprosto videti, kakšen bo odziv, ko jo bo nekdo našel. To je bila pravzaprav moja prvotna zamisel – pustiti izpise in videti, kako se bodo ljudje povezali z njimi."

Katie je na sedežih v vlaku res pustila nekaj fotografij v velikosti razglednice, ljudje pa so se nanje na hrbtni strani odzvali z ročno napisanimi sporočili. A zgodilo se je še nekaj drugega: že samo to, kar je Katie počela, je pomagalo prebiti led in spodbudilo pogovore z njenimi sopotniki. "Že samo to, da v vlaku stojiš in fotografiraš, je precej nenavadno. Ko pa na vlaku vzameš iz torbe tiskalnik in začneš tiskati ... no, ljudi to hitro pritegne.

Vsakdo ima svoj razlog, zakaj potuje z vlakom, pa naj gre za vsakodnevno vožnjo v službo ali daljše potovanje, in to je bilo vsekakor odličen povod za pogovor."

Rdeča nit Katiejinega ustvarjanja je povezovanje ljudi prek skupnih izkušenj. Ne glede na to, na kakšen način deli svoje fotografije iz okna vlaka, pravi: "Veliko ljudi mi piše: 'O, to je cesta, po kateri sem vsak dan hodil v šolo,' ali 'To je kmetija mojega očeta'. Neverjetno je deliti te fotografije in nato slišati zgodbe drugih ljudi o tem, kaj jim pomeni tisti majhen delček kadra."

Ta projekt pa je vsemu skupaj dodal novo razsežnost. Ker je lahko fotografije natisnila kar na mizi v vlaku, tiskalnik SELPHY CP1500 pa je natise ustvaril hitro in brez napora, se ji je celoten postopek zdel "presenetljivo neposreden", pravi. "Neverjetno je, da lahko pogled skozi okno dejansko držiš v roki, medtem ko si še vedno na vlaku, ki drvi skozi pokrajino." Njeni sopotniki so se na to neposredno izkušnjo navdušeno odzvali.

Natisi, ustvarjeni s tiskalnikom SELPHY CP1500, so trpežni in omogočajo pisanje po njih, zato so idealni za ohranjanje spominov, pravi Katie. Zanjo pa so "vsekakor pomembnejši stiki z ljudmi. To je vsekakor nekaj precej drugačnega od izdelovanja albumov, pisanja potovalnega dnevnika ali česar koli podobnega."

Ker so ti natisi otipljivi in tako neposredni, "na neki način v vlak prinesejo zunanji svet, kar sicer ne bi bilo mogoče. Tako je postalo manj pomembno samo tiskanje fotografij ali lovljenje bežnih trenutkov zunaj vlaka, bolj pa povezovanje ljudi v njem. Vesela sem, da se je razvilo v to smer."


Napisal Alex Summersby