Življenje po osvajanju nagrade za mladega fotografa prizorov divjine

Ko je bil Marc Albiac najstnik, je raziskoval fotografijo in s svojim očetom preživel več ur na spletni strani, kjer so vodilni španski fotografi divjih živali delili tehnike, ki so se skrivale za njihovimi fotografijami. Spomni se pojasnjevanja Maria Ceaja o tem, kako je ustvaril dvojno osvetlitev sove, osvetljene z mesečino, v samo enem posnetku. Po nekaj letih se je Marc znašel na pomembnem fotografskem sejmu, kjer je svoja dela predstavil skupaj z Mariom. Marc je zdaj Canonov ambasador s številnimi priznanji, vključno s prestižno nagrado za mladega fotografa prizorov divjine, ki jo je prejel pri 14 letih.

Zdaj nam bosta Mario in njegov kolega ambasador Michel d'Oultremont, ki živi in dela v Belgiji ter je dvakratni prejemnik nagrade Wildlife Photographer of the Year Rising Star Portfolio, razkrila, kako je ta natečaj obeležil začetek njunih karier, in z nami delila nasvete za mlade fotografe narave, ki se želijo podati po njuni poti.

Marc Albiac: še preden sem sploh shodil, so me starši peljali v gore. Moj oče je želel fotografirati tamkajšnje pokrajine in živali. Ko sem bil star sedem let, je nadgradil svojo fotografsko opremo, zato sem jaz podedoval njegov fotoaparat Canon EOS 30D (zdaj ga je nasledil model Canon EOS 90D). Prej se je zgodila moja ljubezen do živali. Fotoaparat je bil orodje, s katerim sem lahko divjino odnesel s sabo domov.

Michel d'Oultremont: zagotovo ljubezen do divjih živali. Tri leta sem zelo intenzivno fotografiral ptice. Fotografija je le medij, ki mi omogoča, da ovekovečim svoja srečanja z divjino. V spomin na to bi lahko naredil kip ali sliko, vendar nimam tega talenta. Moje prve fotografije so bile posnete v močvirju. Ležal sem v blatu in čakal vodne ptice. Slike niso bile nič posebnega, vendar je bilo čudovito, da sem lahko te trenutke prinesel s sabo domov. Močvirje je bilo manj kot dva kilometra od moje hiše, zato je bilo zelo priročno. Začel sem s fotoaparatom Canon EOS 400D (zdaj ga je nasledil model Canon EOS 850D) in 20-letnim objektivom EF 300mm f/4L USM (zdaj ga je nasledil model Canon EF 300mm f/4L IS USM).

Michel: Na vseh natečajih potrebujete srečo. Srečo potrebujete zato, da vas izberejo, pa tudi za nagrado. Jaz pa sem imel dovolj sreče, da sem dvakrat prejel to nagrado. V čast mi je in lepo je videti, da je moj pogled na divji svet všeč tako žiriji kot tudi javnosti.

Marc: Nikoli nisem ustvarjal fotografije, samo da bi zmagal na natečaju. To sem počel zato, ker sem si želel. Mislim, da je v tem skrivnost. Zmagovalno sliko sem posnel na vrtu svoje babice. Kjer koli lahko preživite največ časa, boste ravno tam posneli svoje najboljše fotografije. Če delate v bližini doma, vas ne gane dejstvo, da imate let čez nekaj dni. Tudi če ne zajamete slike, s katero ste zadovoljni, se lahko vrnete naslednji dan.

Marc: Po naravi sem zelo sramežljiv, tudi zdaj pri 22 letih. Takrat pa sem imel 15 let in bil sem nervozen. To so bile sanje, ki so se uresničile. Spomladi so me po e-pošti obvestili, da sem zmagal, slovesnost pa je bila šele jeseni, zato šest mesecev nisem mogel nikomur povedati.

Seveda sem sodeloval tudi na drugih natečajih, vendar nisem prejel nobene nagrade. Ena najboljših reči pri fotografiji je njena subjektivnost. Ena fotografija je lahko nekaterim všeč, nekaterim pa ne – enako je z natečaji. Žiriji mora biti vaša fotografija všeč bolj kot drugim, vendar to ne pomeni, da je ta fotografija boljša ali slabša od drugih.

Kot za fotografiranje divjih živali je tudi za fotografske natečaje potrebna vztrajnost. Pri fotografiranju divjih živali je zelo pomembno, da vztrajate, ker se živali v večini primerov ne prikažejo, in se domov vrnete brez fotografij. Če pa se boste močno potrudili in dovolj vztrajali, da posnamete želeno fotografijo, boste imeli na koncu več možnosti, da jo res posnamete, kot če bi ostali doma.

Michel: Zelo sem bil presenečen. Ko sem bil mlad fotograf, sem občudoval prejemnike nagrad za mlade fotografe prizorov divjine. Zelo prijetno in laskavo je reči, da so bile moje slike uvrščene med najboljše na svetu.

Vztrajnost je ključna, še naprej morate poskušati in poskušati. Sem optimističen in precej trmast. Če živali ne posnamem v čudoviti svetlobi, ki si jo želim, začnem znova in upam, da bom posnel srečanje mojih sanj. Neko sliko sem tri leta pošiljal na številne natečaje in nikoli ni bila izbrana, vse do leta 2014 – gre za sliko, ki mi je bila resnično všeč in za katero menim, da ima dober potencial.

Kako ti je nagrada pomagala pri izgradnji kariere fotografa divjih živali?

Michel: Veliko fotografiram po občutku, ne da bi me preveč skrbelo, kaj bo delovalo in kaj ne. Ne ustvarjam svojih prizorišč in se preprosto prepustim vsemu, kar pride. Srečanja z divjino mi omogočajo, da zajamem svoja čustva takrat, ko se v živo srečam z divjo živaljo.

Marc: Na svojih fotografijah še vedno ne vidim enotnega sloga. Pri fotografiranju posamezne živali poskušam uporabiti različne sloge. Tako so ene slike bolj dokumentarne, druge pa so bolj umetniške, ene so črno-bele, druge pa so barvne, so pa tudi bližinske slike živali ali njenega habitata. Najbolj me zanima fotografiranje vretenčarjev: sesalcev, ptic, plazilcev, dvoživk. Poznati jih morate, njihove navade in kje jih najti.

Marc: Da. Obstajajo napake, ki jih še vedno delam. Na primer, če resnično želim fotografirati nekatero žival, postanem nervozen in se ji poskušam nekoliko približati. To včasih privede do tega, da žival ubeži in jaz ostanem brez fotografije.

Michel: Rekel bi, da čakanje na živali. Potrebno je veliko znanja o divjih živalih in veliko potrpljenja, da jih opazujemo, ne da bi jih pri tem motili. Vendar sem se tega naučil že zelo mlad. Zelo potrpežljiv sem, kar pomeni, da me ni mogoče zlahka razdražiti in sem lahko vedno optimističen.

Michel: Mladi fotografi si neučakano želijo nešteto všečkov na svojih fotografijah na družbenih omrežjih. Mislim, da se ta tekma mora ustaviti. Če želite čedalje več, boste na terenu začeli početi reči, ki bodo vznemirile živali.

Marc: Najtežji del je najti nekoga, ki vas bo odpeljal na teren. Imel sem srečo, da so imeli moji starši radi gore in živali, vendar imam prijatelje, ki nimajo te priložnosti. Če živite v velikem mestu, kot je Barcelona, je težje videti veliko število živali.

Michel: Učite se o živalih, berite o njih in jih razumite, preden jih fotografirate. To je zelo pomembno. Okolje in živali potrebujejo svoj mir in jih pri tem ne smete vznemirjati. Če žival prestrašite, ker jo hočete fotografirati, bo to slabo vplivalo na sloves fotografije.

Marc: Fotografirajte, kar vam je všeč, na način, ki vam je všeč. Če želite fotografirati v črno-beli tehniki, storite tako. Če želite fotografirati s telefoto objektivom, kar naprej. Pri fotografiranju se ne ozirajte na pravila, vendar ustvarjajte fotografije, ki jih resnično želite ustvariti.


Avtorica: Rachel Segal Hamilton